V sredo smo na vsak način morali v najbolj elitne predele Los Angelesa, torej Sunset blvd., Rodeo Dr. in seveda Beverly Hills. In ja, res je vse kot na televiziji. Polno bogastva, glamurja in vsega, kar sodi zraven. Peljali smo se tudi pod slavno policijsko postajo v Beverly Hillsu, v kateri je »služboval« Eddie Murphy v trilogiji Beverly Hills Cop.
Da je to res mesto slavnih, smo se prepričali na lastne oči. Med poziranjem ob trgovini Cartier (tista, ki jo poznamo iz začetne špice serije Beverly Hills 90210) nas je s kamero »zmotil« Justin Lee Collins, voditelj oddaje Bring Back… na angleškem Channel 4. Tokratna oddaja bo govorila o Star Wars, torej bo naslov Bring Back The Star Wars. Tip je povedal, da išče Luka Skywalkerja iz Star Wars in če lahko kaj doniramo. Po nekaj kovancih drobiža se je s poljubom na lica poslovil od nas. In tako bomo (predvsem moja sestra) v začetku prihodnjega leta na Channel 4 v Veliki Britaniji.
Na Beverly Hillsu mi je takoj padel v oči Beverly Wilshire Hotel. Prepričan sem bil, da sem ga nekje že videl. Seveda, to je tisti elitni hotel, v katerem je Richard Gere zapeljal Julio Roberts v filmu Pretty Woman. Kot se spodobi, je bilo treba ta hotel videti tudi od znotraj. Scena čisto taka, kot mora biti. Bogataši, ki kofetkajo, ob steni pa črnski bend igra blues.
Avto park pa pač takšen, kot za tako elitni predel mesta pač mora biti. V Sloveniji ob besedi Bentley vsak pomisli le na Rajkota, tu je teh avtomobilov toliko, da to pač ni mogoče. Lamborghini, Ferrari, Rolls Royce, Lotus… te avte dejansko srečaš na vsakem koraku.
Zvečer smo šli k Italijanu na sendviče. Ampak to ne navadne sendviče, pač pa zelo dobre in bojda precej poznane sendviče na Beverly Hillsu. Prav v tej sendviđinici je naša gostiteljica Takuhi pred meseci spoznala našega NBA-jevca Sašo Vujačiča.
Toliko o elitnih predelih Los Angelesa. V četrtek naju je pot vodila na Griffith Observatory, kjer se nahaja neke vrste muzej astronomije in slavni teleskop, s katerim vedno opazujejo zanimive pojave v vesolju. Observatorij se nahaja na vrhu Griffith Parka, od koder bi moral biti čudoviti razgled nad mestom. Pa ni! Namesto tega se ne vidi kaj daleč, saj se nad LA Downtown (poslovno središče s stolpnicami) razteza velik oblak dima, kar zgleda prav žalostno. V obalnem delu Los Angelesa, v Malibuju, namreč divja požar, katerega sicer mi neposredno ne čutimo, saj je to okrog 65 km vstran, se pa posredno opazijo kolone gasilcev, ki se ves čas podijo proti Malibuju, kjer bi se naj z ognjem ves čas borilo kar 6000 gasilcev. Z Griffithovega observatorija je tudi lep pogled na slavni napis Hollywood, kateri se nahaja na bližnjem hribu.
Četrtek je bil v znamenju nekaterih obiskov, potem pa je že napočil petek. Peljali smo se mimo Rose Bowla, znamenitega velikega stadiona v Pasadeni, na katerem se je odvila finalna tekma na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 1994. Na ta dan nismo imeli nekih posebnih planov, le malce pohajkovanja po trgovinah. Pri tem pa sem pred Applovo trgovino v Pasadeni opazil veliko množico ljudi, ki je stala v kakih 150 metrov dolgi vrsti. Ja, seveda! Včeraj je Apple lansiral novo različico operacijskega sistema Leopard in pravi jabolčni fanatiki so morali do svojega DVD-ja priti takoj. Me prav zanima kako je izgledalo, ko so lansirali iPhone.
Zvečer je bilo dogovorjeno, da gremo fantje malo ven. In smo tudi šli. Najprej do Bena, ki nas je povabil na snack v svoje stanovanje. Povedal je, da stanovanja ni kupil, ker je predrago in bi ga stalo približno $600.000, zato ga je najel in plačuje mesečno $2.500 najemnine. Od Bena nas je pot vodila v Hollywood, v elitni klub Ritual. In bilo je noro. Zelo drugače kot v Sloveniji. In zelo zelo drago. Če bi enakovredno prispeval za runde, bi preprosto bankrotiral, zato sem imel srečo, da so fantje upoštevali, da nisem ravno tako finančno podkovan kot oni. Skratka, runda za štiri je stala $435, zraven pa še $60 napitnine. Po naše: runda za štiri je stala €340 ali starih 80 jurjev. Je pa seveda treba dodati, da je k tej rundi spadal liter vodke in sok za mešanje z vodko v neomejenih količinah. Treba je bilo torej naročiti samo vodko, vse ostalo uredijo sproti. To pomeni, da ko zmanjka nekaj soka, ga natakar dolije. Ko zmanjka nekaj leda, ga natakar prinese… Ok, o podrobnostih dalje ne bom razlagal, ker ne sodijo sem, lahko pa rečem, da je bilo odlično. Imel sem namreč priložnost izkusiti kako se zabavajo bogatioz. premožnejši otroci iz Hollywooda, kar sem doslej lahko gledal le v filmih in v legendarni seriji Beverly Hills 90210. Za nekaj ur sem se počutil kot Steve iz te serije.
Lahko rečem, da so njihove zabave prav fajne.
Tako, to je to. Potem sem šel spat in pred dvema urama sem se zbudil in na glavi mi je visel in mi še visi velik maček. Nič mi ni za delat, zato sem se odločil, da čisto na izi, kar iz postelje spišem nekaj za na blog. Ko uredim to, pa se končno lotim odklepanja iPhona, katerega imam že od torka, a mi še ni uspelo najti časa za odklep.
Kot po načrtu sva prispela v Los Angeles sredi ponedeljkovega popoldneva oz. sredi noči po slovenskem času. Trenutno nimam časa, da bi pisal o podrobnostih, zato bom omenil le to, da sva nastanjena v precej bogati četrti v Glendale-u. V dveh dneh sva obiskala kar veliko; Hollywood, Melrose, Burbank, Pasadena, pravkar pa smo namenjeni na Beverly Hills.
Nekaj slik je v tej galeriji, ostalo pa sledi naslednjič, ko se spet oglasim na blog.
Zadnje čase se ne javljam kaj pogosto na blogu, zato pa se bom v naslednjih dneh toliko bolj. V ponedeljek namreč odhajam v Los Angeles za tri tedne. V tem času nameravam poleg Kalifornije obiskati še Nevado in Arizono. Odločil sem se, da se bom v tem času javljal pogosteje in poleg opisov dodajal na blog še sveže slike iz ZDA. Upam, da bodo zanimive in bomo tako skupaj šli po poteh filmskih zvezd.
Pravkar sem se vrnil iz nekajdnevnega izleta po Franciji, pravzaprav najbolj po Parizu. Obširnejšo reportažo bom objavil v naslednjih dneh, za zdaj pa objavljam samo dve fotki in sicer zato, ker sem včeraj imel priložnost v živo videti čisto pravega Arnolda Schwarzeneggerja!
Zgodilo se je tako, da sem čisto po naključju postal paparaco.
Bilo je včeraj, 25. junija, ob 17. uri. Hodili smo od Slavoloka zmage proti Louvru, ko smo na Trgu Concord zagledali protokolarna vozila, zato je naš pogled padel na sredinsko vozilo, v katerem smo predvidevali, da bi znal biti predsednik kake države. V tistem trenutku je ta “nekdo” odprl okno in zagledali smo Arnolda Schwarzeneggerja! Mimo nas se je peljal Terminator! Vzkliknil sem “Schwarzenegger je!” in kar naenkrat smo prijeli za fotoaparate in začeli teči za tem avtomobilom, kot da bi nekako slutili, da bo dokaj hitro izstopil. Poleg nas so začeli teči še nekateri drugi turisti, ko so zaslišali, da sem izgovoril Schwarzijevo ime. In ni nam bilo treba teči veliko, saj se je protokolarna kolona že čez kakih 50 metrov zaustavila, pred enim od najbolj elitnih hotelov na Trgu Concord., to je Hotel de Crillon. Nenadoma so iz vozila stopili varnostniki in potem še Arnie. Pred vhodom v hotel so že stali hotelski varnostniki, kateri so nam onemogočali priti v večjo bližino guvernerja Kalifornije. To pa nas ni preprečilo, da smo v zrak dviginili fotoaparate in vse povprek fotkali. Meni je uspelo kar dobro in tako imam na dveh fotkah jasno vidnega Arnolda Schwarzeneggerja. Če nam ne bi hotelski varnostniki tako težili, bi imel fotk še več in še bolj jasne bi bile, ampak lahko povem, da so mi kar dobro uspele in sem na njih zelo ponosen. Lahko bi rekel “ne iščem nič posebnega, samo malo se hvalim!”
Sprva ves vzhičen, sem šele nekaj trenutkov zatem začel sestavljati kocke in potem mi je postalo jasno, zakaj smo kaki dve minuti pred tem pred ameriško ambasado v Parizu videli v pripravljenosti kolono blindiranih chevroletov. Jasno, saj je državo obiskal guverner njihove najbolj obljudene zvezne države. Hotel, v katerega je vstopil Arnie, je v neposredni bližini ameriške ambasade. Do naključij torej pri takem obisku ne sme priti. In tudi ni prišlo. Razen spleta okoliščin, da smo bili ob točno določenem trenutku na točno določenem mestu in zrli v točno določen avto, v katerem je sedela točno določena zvezda. Ja, zdaj se tudi jaz počutim kot čisto pravi paparaco.
Zdaj sem na spletni strani kalifornijskega guvernerja našel novico, da se je Arnie včeraj sestal s francoskim predsednikomSarkozy-jem.
Tukaj pa vam še ponujam, da si ogledate kar je zabeležilo oko mojega fotoaparata.
V aprilu me je pot zanesla v Albanijo, točneje v njeno prestolnico Tirano, kasneje pa še na krajši izlet v drugo najbolj obljudeno mesto Drač.
Najbolj me je Albanija zanimala prav zato, ker je o tej državi toliko predsodkov, da bi si človek predstavljal, kot da živijo 100 let za leseno žlico. Nekako sem slutil, da temu ni tako in moja slutnja se je potrdila.
V Tirani sem preživel tri dni, kar je čisto dovolj, da sem si ustvaril mnenje in če me danes kdo vpraša kako je v Tirani, bi vsakomur zelo priporočal, da jo obišče. Gre za čisto lepo razvito mesto, s prijaznimi ljudmi in kupom mercedesov. Ja, to je mesto z največjim procentom mercedesov na prebivalca. Bogatejši vozijo nove S-klase, srednji sloj stare C-klase, revnejši pa 20 let stare kupe pločevine z znamenitim trikotnikom.
Sicer mesto ni turistično naravnano, pa vendar se za popotnika najde marsikaj zanimivega. Na primer na novo zgrajena gondola na goro Dajti, od koder se vidi pogled na celotno Tirano. Pa vendar ima Tirana težavo, katere se vsi zavedajo, kljub temu pa se nič kaj ne trudijo, da bi jo rešili. To je smog. Iz gore Dajti se zelo nazorno vidi črn oblak iznad mesta, ko pa se pogovoriš z domačinom, ki celo obvlada angleško, ti le-ta reče: “Smog - because nobody obeys the law.”
Jah, jeba. Čistoča kljub vsemu še vedno ni njihova vrlina, se pa tudi to spreminja na bolje. Neverjetno veliko tujega kapitala se vlaga v Albanijo. Praktično na vsakem koraku se gradi. Nemci, Italijani, Avstrijci in Slovenci smo dovolj zgodaj ugotovili, da je Albanija hitro razvijajoče se področje in v to sem se prepričal tudi na lastne oči. Kdor misli, da lahko gre v Tirano za 10 € v žepu in s tem živi kot kralj, se krepko moti. Cene niso kaj bistveno nižje kot pri nas. Malo pivo Tirana (edino domače pivo, ki je tudi zelo dobro) stane na elitni lokaciji (stolpnica Sky Tower - najvišja zgradba v Tirani) stane tam 250 lekov ali 2 €. Drugje stane tako pivo okrog 150 lekov, torej 1,2 €. Burek in sladoled, po čemer najbolj poznamo Albance, je seveda poceni. Kar sami lahko preračunate ceno bureka. Tečaj je 1 € = 125 Lekov. Kepica sladoleda, ki ni nič boljši, kot pri nas (niti burek ne) je okrog 25 lekov.
Letališče imajo popolnoma novo in je najlepše, kar sem jih kdaj videl, ime pa nosi po najbolj znani Albanki, Materi Terezi. No, tukaj lahko vidimo, da so tudi “zaostali” Albanci še premalo zaostali, da bi letališče poimenovali po kakem političnem zaporniku iz prejšnjega sistema, kot se tega gremo v naši napredni demokraciji. Ljudje prijazni, nevsiljivi, edina hiba je, da praktično ne znajo angleško, znajo pa italijansko, česar pa jaz ne znam.
Ne smem pozabit še mesta Drač, ki leži ob morju in se nahaja 40 kilometrov od Tirane. Privoščili smo si avtobusni izletek v to letovišče, po smešni ceni vozovnice samo 100 lekov. To mesto bo čez nekaj let veliko in čudovito letovišče, saj je trenutno polovica mesta spremenjena v gradbišče. Bunkerji, ki jih je okrog 700.000 v celotni državi (da so se v času stroge izolacije Albanije vanje skrili vsi njeni državljani) se rušijo, kljub temu pa se jim ni moč izogniti, saj so praktično na vsakem koraku. Pomnik na tiste svinčene čase, ko so Albanci res najebali. Ampak zdaj se odpirajo navzven in kot kaže, jim kar dobro uspeva. Kar veliko sem pofotkal in tukaj objavljam galerijo, z veseljem pa sem na voljo na vsa vprašanja za tiste, ki morda razmišljajo o potovanju v to deželo. Ob tem pa moram tudi javno pohvaliti zaposlene v pisarni slovenske Adrie v Tirani, saj smo prišli v njihovo pisarno, povedali, da smo iz Slovenije in jih povprašali za nekaj nasvetov in so bili do nas zelo prijazni. Tako zelo, da nas je šef poslovalnice kar z avtom odpeljal do avtobusne postaje, od koder smo potem krenili proti Draču. Če bere to kakšna živina pri Adrii, ji/mu sporočam, da imate zelo prijazne ljudi zaposlene v svoji pisarni v Tirani! Vsa čast!
Svoje popotovanje v Albanijo in sicer v mesto Skader na nogometno tekmo Slovenija : Albanija je opisal Volkec v Rolanju po Skadru 1. del in 2. del, vendar je ob tem potrebno dodati, da je v Albaniji očitno centralizacija zelo močna, saj ko gledam slike in berem njegov prispevek, kar ne morem verjeti, da gre za isto državo. In, da ne pozabim. V Tirani so ceste asfaltirane, da ne bo pomote!
Vožnja po glavnem trgu v Tirani, trgu Skenderbeg, poimenovanem po največjem albanskem narodnem heroju. Voziti avto v Tirani je nekako tako, kot pri nas biti kaskader. Ne bi upal
Entries (RSS)