Bližajo se jesenski dnevi in skrajni čas je že, da nekaj napišem. In sicer me je k temu vzpodbudilo nekaj, o čemer sem že hotel pisat pred časom, zdaj pa resnično imam povod. Spet se je namreč zgodil Joras. Tradicionalno ob koncu ali začetku poletne sezone. Joško pač zna vedno ob pravem času poskrbeti, da pride v medije. Da se pred ali po počitnicah vidi kdo je največji attention whore.
Na 24ur.com pravijo tako: “Skupina petih moških je želela po t.i. evropski poti do hiše Joška Jorasa, kjer so mu želeli pomagati pri urejanju fasade. Hrvaška mejna policija jim dostopa po poti, ki si jo je Joras uredil sam, da mu ne bi bilo potrebno čez hrvaški del prehoda, ni dovolila.”
Joško Joras, človek, ki tako zelo rad poudarja pravno državo, je morda pozabil na nekaj, na kar bi se lahko pri njem obregnila Davčna uprava Republike Slovenije.
Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZODZC-UPB1) v svojem 9. členu, kateri govori o delu v lastni režiji (kar bi naj to tudi bilo, saj domnevam, da omenjeni mladeniči niso nameravali obiskati Jorasa po službeni dolžnosti in niso delavci slikopleskarskega podjetja, katerega bi naj Joras najel) namreč pravi naslednje: “Za opravljanje del v lastni režiji se šteje opravljanje vseh del na nepremičninah, razen če s posebnim zakonom ni drugače določeno, in na premičninah v osebni lasti, ter opravljanje storitev, kadar jih opravlja lastnik sam ali njegov zakonec ali oseba, s katero živi v zunaj zakonski skupnosti, ali z osebami, s katerimi je v sorodstvu v ravni vrsti do tretjega kolena.”
Domnevam tudi, da ti obiskovalci niso niti Jorasovi zakonci, niti ne živi z njimi v zunaj zakonski skupnosti, morda je le z njimi v sorodstvu v ravni vrsti do tretjega kolena. Ali tudi to ni? Potemtakem je Joško imel jasen namen kršiti omenjeni zakon. Glede na kazenske določbe tega zakona je v 17. členu opredeljeno, da bi bila Jorasu zagrožena denarna kazen od 50.000 do 450.000 SIT (208,64 do 1877,82 €). Prav taka kazen bi bila zagrožena njegovim “pomagačem”, in sicer na osnovi kazenskih določb v 15. členu (5).
Glede na vse navedeno, je lahko Joras srečen, da hrvaški organi pregona mladeničem niso dovolili dostopa do njegove hiše, saj so imeli namen kršiti Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.
Vse lepo in prav, a če nekdo tako zelo na glas poziva k pravni državi, naj začne najprej pri sebi. Morda pa Joras misli, da za njegovo parcelo ne velja slovenski pravni red?! Kdo ve.
Blogersko novičarsko stran Vest.si obiskujem redno in odkar so uvedli meni zelo simpatične Vesti na Vesti z Jonasom (in zdaj tudi z genialnim Juretom Godlerjem), praktično ne zamudim nobene oddaje. V času vseh mogočih cenzur in raznoraznih vplivov se mi zdi ideja o takem mediju fenomenalna in jo zelo podpiram. Upam le, da avtorji ne bodo izgubili volje, saj kolikor mi je znano, vse skupaj poteka bolj ali manj na volunterski način.
Vesti na Vesti opazim vsak dan okrog poldneva. Zdaj je ura skoraj pet popoldan, pa vesti še kar ni gor. Ali so se polenili? Ali gre za tehnične težave? Ali sta oba voditelja slučajno odsotna? Na strani nič ne piše.
Se pa počutim, kot bi mi ukinili mojo priljubljeno oddajo. Kakor koli že, upam, da v bodoče ne bo več takšnih zamud. Ali pa, da bodo vsaj obvestili zveste obiskovalce, da bodo Vesti malce kasneje.
Sicer pa - vsa čast odlični ekipi Vest.si!
Pravkar sem se vrnil iz nekajdnevnega izleta po Franciji, pravzaprav najbolj po Parizu. Obširnejšo reportažo bom objavil v naslednjih dneh, za zdaj pa objavljam samo dve fotki in sicer zato, ker sem včeraj imel priložnost v živo videti čisto pravega Arnolda Schwarzeneggerja!
Zgodilo se je tako, da sem čisto po naključju postal paparaco.
Bilo je včeraj, 25. junija, ob 17. uri. Hodili smo od Slavoloka zmage proti Louvru, ko smo na Trgu Concord zagledali protokolarna vozila, zato je naš pogled padel na sredinsko vozilo, v katerem smo predvidevali, da bi znal biti predsednik kake države. V tistem trenutku je ta “nekdo” odprl okno in zagledali smo Arnolda Schwarzeneggerja! Mimo nas se je peljal Terminator! Vzkliknil sem “Schwarzenegger je!” in kar naenkrat smo prijeli za fotoaparate in začeli teči za tem avtomobilom, kot da bi nekako slutili, da bo dokaj hitro izstopil. Poleg nas so začeli teči še nekateri drugi turisti, ko so zaslišali, da sem izgovoril Schwarzijevo ime. In ni nam bilo treba teči veliko, saj se je protokolarna kolona že čez kakih 50 metrov zaustavila, pred enim od najbolj elitnih hotelov na Trgu Concord., to je Hotel de Crillon. Nenadoma so iz vozila stopili varnostniki in potem še Arnie. Pred vhodom v hotel so že stali hotelski varnostniki, kateri so nam onemogočali priti v večjo bližino guvernerja Kalifornije. To pa nas ni preprečilo, da smo v zrak dviginili fotoaparate in vse povprek fotkali. Meni je uspelo kar dobro in tako imam na dveh fotkah jasno vidnega Arnolda Schwarzeneggerja. Če nam ne bi hotelski varnostniki tako težili, bi imel fotk še več in še bolj jasne bi bile, ampak lahko povem, da so mi kar dobro uspele in sem na njih zelo ponosen. Lahko bi rekel “ne iščem nič posebnega, samo malo se hvalim!”
Sprva ves vzhičen, sem šele nekaj trenutkov zatem začel sestavljati kocke in potem mi je postalo jasno, zakaj smo kaki dve minuti pred tem pred ameriško ambasado v Parizu videli v pripravljenosti kolono blindiranih chevroletov. Jasno, saj je državo obiskal guverner njihove najbolj obljudene zvezne države. Hotel, v katerega je vstopil Arnie, je v neposredni bližini ameriške ambasade. Do naključij torej pri takem obisku ne sme priti. In tudi ni prišlo. Razen spleta okoliščin, da smo bili ob točno določenem trenutku na točno določenem mestu in zrli v točno določen avto, v katerem je sedela točno določena zvezda. Ja, zdaj se tudi jaz počutim kot čisto pravi paparaco.
Zdaj sem na spletni strani kalifornijskega guvernerja našel novico, da se je Arnie včeraj sestal s francoskim predsednikomSarkozy-jem.
Tukaj pa vam še ponujam, da si ogledate kar je zabeležilo oko mojega fotoaparata.
Arabska televizija Al Jazeera je za svoj televizijski program, ki ga predvaja v angleščini posnela oddajo Meet The President, v kateri so obiskali našega predsednika. Zanimiv se jim je zdel zaradi drugačnega načina življenja predsednika. Sprejel jih je na svojem domu na Zaplani in med drugim pokazal tudi krušno peč, v kateri si peče kruh.
Zelo osebna predstavitev torej. V omenjeni oddaji prikažejo Slovenije v zelo pozitivni luči, Slovence pa kot zelo pozitivno naravnane ljudi, kar je odlična promocija za našo državo. Toplo priporočam ogled te oddaje.
V aprilu me je pot zanesla v Albanijo, točneje v njeno prestolnico Tirano, kasneje pa še na krajši izlet v drugo najbolj obljudeno mesto Drač.
Najbolj me je Albanija zanimala prav zato, ker je o tej državi toliko predsodkov, da bi si človek predstavljal, kot da živijo 100 let za leseno žlico. Nekako sem slutil, da temu ni tako in moja slutnja se je potrdila.
V Tirani sem preživel tri dni, kar je čisto dovolj, da sem si ustvaril mnenje in če me danes kdo vpraša kako je v Tirani, bi vsakomur zelo priporočal, da jo obišče. Gre za čisto lepo razvito mesto, s prijaznimi ljudmi in kupom mercedesov. Ja, to je mesto z največjim procentom mercedesov na prebivalca. Bogatejši vozijo nove S-klase, srednji sloj stare C-klase, revnejši pa 20 let stare kupe pločevine z znamenitim trikotnikom.
Sicer mesto ni turistično naravnano, pa vendar se za popotnika najde marsikaj zanimivega. Na primer na novo zgrajena gondola na goro Dajti, od koder se vidi pogled na celotno Tirano. Pa vendar ima Tirana težavo, katere se vsi zavedajo, kljub temu pa se nič kaj ne trudijo, da bi jo rešili. To je smog. Iz gore Dajti se zelo nazorno vidi črn oblak iznad mesta, ko pa se pogovoriš z domačinom, ki celo obvlada angleško, ti le-ta reče: “Smog - because nobody obeys the law.”
Jah, jeba. Čistoča kljub vsemu še vedno ni njihova vrlina, se pa tudi to spreminja na bolje. Neverjetno veliko tujega kapitala se vlaga v Albanijo. Praktično na vsakem koraku se gradi. Nemci, Italijani, Avstrijci in Slovenci smo dovolj zgodaj ugotovili, da je Albanija hitro razvijajoče se področje in v to sem se prepričal tudi na lastne oči. Kdor misli, da lahko gre v Tirano za 10 € v žepu in s tem živi kot kralj, se krepko moti. Cene niso kaj bistveno nižje kot pri nas. Malo pivo Tirana (edino domače pivo, ki je tudi zelo dobro) stane na elitni lokaciji (stolpnica Sky Tower - najvišja zgradba v Tirani) stane tam 250 lekov ali 2 €. Drugje stane tako pivo okrog 150 lekov, torej 1,2 €. Burek in sladoled, po čemer najbolj poznamo Albance, je seveda poceni. Kar sami lahko preračunate ceno bureka. Tečaj je 1 € = 125 Lekov. Kepica sladoleda, ki ni nič boljši, kot pri nas (niti burek ne) je okrog 25 lekov.
Letališče imajo popolnoma novo in je najlepše, kar sem jih kdaj videl, ime pa nosi po najbolj znani Albanki, Materi Terezi. No, tukaj lahko vidimo, da so tudi “zaostali” Albanci še premalo zaostali, da bi letališče poimenovali po kakem političnem zaporniku iz prejšnjega sistema, kot se tega gremo v naši napredni demokraciji. Ljudje prijazni, nevsiljivi, edina hiba je, da praktično ne znajo angleško, znajo pa italijansko, česar pa jaz ne znam.
Ne smem pozabit še mesta Drač, ki leži ob morju in se nahaja 40 kilometrov od Tirane. Privoščili smo si avtobusni izletek v to letovišče, po smešni ceni vozovnice samo 100 lekov. To mesto bo čez nekaj let veliko in čudovito letovišče, saj je trenutno polovica mesta spremenjena v gradbišče. Bunkerji, ki jih je okrog 700.000 v celotni državi (da so se v času stroge izolacije Albanije vanje skrili vsi njeni državljani) se rušijo, kljub temu pa se jim ni moč izogniti, saj so praktično na vsakem koraku. Pomnik na tiste svinčene čase, ko so Albanci res najebali. Ampak zdaj se odpirajo navzven in kot kaže, jim kar dobro uspeva. Kar veliko sem pofotkal in tukaj objavljam galerijo, z veseljem pa sem na voljo na vsa vprašanja za tiste, ki morda razmišljajo o potovanju v to deželo. Ob tem pa moram tudi javno pohvaliti zaposlene v pisarni slovenske Adrie v Tirani, saj smo prišli v njihovo pisarno, povedali, da smo iz Slovenije in jih povprašali za nekaj nasvetov in so bili do nas zelo prijazni. Tako zelo, da nas je šef poslovalnice kar z avtom odpeljal do avtobusne postaje, od koder smo potem krenili proti Draču. Če bere to kakšna živina pri Adrii, ji/mu sporočam, da imate zelo prijazne ljudi zaposlene v svoji pisarni v Tirani! Vsa čast!
Svoje popotovanje v Albanijo in sicer v mesto Skader na nogometno tekmo Slovenija : Albanija je opisal Volkec v Rolanju po Skadru 1. del in 2. del, vendar je ob tem potrebno dodati, da je v Albaniji očitno centralizacija zelo močna, saj ko gledam slike in berem njegov prispevek, kar ne morem verjeti, da gre za isto državo. In, da ne pozabim. V Tirani so ceste asfaltirane, da ne bo pomote!
Vožnja po glavnem trgu v Tirani, trgu Skenderbeg, poimenovanem po največjem albanskem narodnem heroju. Voziti avto v Tirani je nekako tako, kot pri nas biti kaskader. Ne bi upal
Ali pa, da bodo vsaj obvestili zveste obiskovalce, da bodo Vesti malce kasneje.
Entries (RSS)